Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Komentar po prvem Fibinem oknu kvalifikacij za nastop na svetovnem prvenstvu 2027.
Aleksander Sekulić ima s Košarkarsko zvezo Slovenije sklenjen dogovor o dolgoročnem sodelovanju. Vseeno je pred dnevi poudaril, da se zaveda narave trenerskega poklica. Tudi prvi mož zveze Matej Erjavec, sicer največji nasprotnik prevetritve strokovnega štaba članske izbrane vrste, nam je dejal, da bi selektor težko “preživel”, če bi, denimo, pred letom s Portugalsko po gostujoči klofuti izgubil še v Kopru. Zato lahko le ugibamo, kakšna bi bila Sekulićeva usoda, če bi slovenska reprezentanca kvalifikacije za nastop na svetovnem prvenstvu 2027 odprla z izkupičkom 0:2.
Zmaga proti Švedski resda ni skalp, ki bi ga lahko slovenska reprezentanca glasno proslavljala in obešala na velik zvon. Vendarle gre za reprezentanco, ki še nikoli ni zaigrala na svetovnem prvenstvu, na evropskih prvenstvih pa je v zadnjih 30 letih ob le treh udeležbah vknjižila vsega dve zmagi.
A po drugi strani gre za klasično kompaktno reprezentanco z izstopajočim posameznikom, ki prevetrenim in zaradi tega manj uigranim tekmecem v kvalifikacijah pogosto povzroča velike težave. V prvi vrsti je bila slovenska zmaga veliko olajšanje po porazu v Kopru in razlog za malce bolj mirno pričakovanje nadaljevanja kvalifikacij.
Prvo kvalifikacijsko okno je sicer vnovič potrdilo, da slovenska košarka nima dovolj velikega bazena, da bi brez vidnih posledic preživela tako zajeten osip. Ob močno okrnjenem kadru pa je lahko reprezentanca konkurenčna le ob jasnem igralnem konceptu, ustrezni igralski energiji in prevzemanju odgovornosti. Prav v (ne)izpolnjevanju teh postavk je bila vidna temeljna razlika med slovenskima predstavama v Kopru in Göteborgu.
In čeprav sta zadnji reprezentančni tekmi razgrnili kar nekaj hib, se velja vendarle okleniti tudi pozitivnih točk – svojevrstne tihe zmage. Tokratna akcija je postregla z nadaljevanjem procesa širitve nabora reprezentančnih košarkarjev. Ne gre le za posameznike, ki lahko v kvalifikacijah krpajo vrzeli, temveč so lahko tudi v absolutni konkurenci in v daljšem obdobju jedro izbrane vrste.
Če je bil že na letošnjem EuroBasketu absolutni “zmagovalec” te kategorije nepopustljivi borec Rok Radović, ki je svoj status potrdil tudi na Švedskem, je tokrat ob povratniku Žigi Samarju reprezentančne standarde vsekakor izpolnil Miha Cerkvenik, predvsem pa je Slovenija dobila izjemno nadarjena in več kot očitno tudi neustrašna najstnika – 19-letnega Urbana Krofliča in še dve leti mlajšega Stefana Joksimovića.
Gre za mladeniča, ki že nekaj časa opozarjata nase, in bi se v bližnji prihodnosti morala reprezentančno ukoreniniti ter pokazati pravo smer razširjeni generaciji 2006-2009, v kateri lahko najdemo kopico nadarjenih članov mlajših reprezentančnih selekcij (Žak Smrekar, Mark Padjen, Vit Hrabar, Mark Morano Mahmutović, Lovro Faganel, Maks Ciperle, Lukas Bojović, Lun Jarc …).
Razvoj mladih košarkarjev je sicer v dobršni meri odvisen od klubskih usmeritev. Pri mnogih od naštetih obstaja tudi realna možnost selitve v NCAA in posledičnega začasnega umika z reprezentančnega radarja. Svoj del domače naloge pa bo morala z jasnejšo piramido, delom s klubi in gradnjo reprezentančnega kulta opraviti tudi panožna zveza.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje